Select Page

Strokovni članki

UTEMELJITEV ZA IZVAJANJE FIZIOTERAPIJE NA DOMOVIH UPORABNIKOV

DANIELLE JAGODIC, LILJANA BATIČ 

Redne dejavnosti

Zavod za oskrbo na domu Ljubljana, katerega ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana, s svojo dejavnostjo in storitvami pomaga tistim meščankam in meščanom Mestne občine Ljubljana, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v svojem okolju ter se zaradi starosti, invalidnosti ali kronične bolezni ne morejo oskrbovati ali negovati sami, njihovi svojci pa tega ne zmorejo ali nimajo možnosti, da bi jim zagotovili čim bolj aktivno in kakovostno življenje na svojem domu.

S spremljanjem smernic nacionalne in lokalne strategije socialnega varstva sledimo družbenim poudarkom, ki danes dajejo vedno večji pomen pomoči na domu, ter se ustrezno in hitro odzivamo na demografske spremembe.

Uporabnikom nudimo:

  1. pomoč na domu, ki zajema:
  • pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih,
  • gospodinjsko pomoč,
  • ohranjanje socialnih stikov.
  1. storitve socialnega servisa (če imajo starejši še dodatne potrebe in želje): pedikuro, frizerske storitve, čiščenje ter spremstvo in druženje.

Poleg naštetega ponujamo starejšim tudi prostovoljstvo, medgeneracijsko sodelovanje, organiziramo srečanja uporabnikov in njihovih svojcev, skupine za samopomoč in podobno.

Zavod za oskrbo na domu Ljubljana je največji zavod za pomoč na domu v naši državi in ima največje število uporabnikov, ki nenehno narašča. V tem letu načrtujemo, da bomo realizirali več kot 142 tisoč ur pomoči na domu.

Projekt norveškega mehanizma: Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju (A-Qu-A)

Naša naloga je, da uporabnikom naših storitev omogočamo lažje in lepše življenje na njihovem domu, zato jim v letu 2015 in 2016 nudimo dodatne storitve, ki jih izvajamo v okviru projekta Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju (A-Qu-A) – izvajanje storitev Drugih zdravstvenih dejavnosti, šifra 86.909.

Vsebina prijave na projekt je rezultat temeljitega pregleda aktivnosti in sledenja potreb pri oskrbi občanov na domu, saj so dolgoletne izkušnje pri delu s starejšimi pokazale, da starejši, invalidi in kronično bolni na svojem domu poleg omenjenih storitev potrebujejo in želijo koristiti še druge storitve, med katerimi je zaznati največ povpraševanja po storitvah fizioterapije, delovne terapije in storitvah drugih zdravstvenih dejavnosti, ki jih bo zavod med trajanjem projekta, to je od maja 2015 do konca decembra 2016, izvajal brezplačno, poleg tega pa bo organiziral še različna svetovanja s področja zdrave prehrane, gibalne vadbe, usposabljanja in podobno. Višina pridobljenih nepovratnih sredstev z Norveškega mehanizma je 700.599 evrov.

S projektnimi partnerji – Mestno občino Ljubljana, Zdravstveno fakulteto, Inštitutom za kineziologijo Univerze na Primorskem, Fakulteto za dizajn, Mestno zvezo upokojencev in Zdravstveno fakulteto v Oslu – bomo poskusili s pomočjo rezultatov projekta zagotoviti zdravo in aktivno staranje prebivalstva tako v Mestni občini Ljubljana kot tudi širše.

FIZIOTERAPIJA NA DOMU

  1. Potreba po organizaciji fizioterapije na domu

Primarno zdravstveno varstvo mora biti enako dostopno vsem bolnikom in njihovim družinam, ki te storitve potrebujejo, ne glede na naravo zdravstvenega problema, čim bližje bolnikovemu domu. Zagotavljati mora preventivno in kurativno zdravstveno dejavnost. Trenutni demografski, družinski in socialno-ekonomski trendi v razvitih državah narekujejo povečanje obsega izvajanja zdravstvenih storitev na domu bolnikov/uporabnikov (SZO, 2008). Osnovni cilj oskrbe oziroma pomoči na domu je zadovoljevanje zdravstvenih in socialnih potreb posameznika in njegove družine v domačem okolju. Ugotavljajo, da je fizioterapija na domu uporabnika zelo pomembno področje zdravstvenega varstva, žal pa ta storitev ni dosegljiva na primarni ravni v vseh državah Evrope.

  1. Potreba po fizioterapevtskih storitvah na domu je v Sloveniji vedno večja:
  • Slovensko prebivalstvo se, podobno kot v razvitem svetu, stara. V zadnjem stoletju se je v večini evropskih držav življenjska doba podaljšala za več kot 50 % (SZO, 2008). Močno se je povečal delež starejših od 65 let (v Sloveniji je 16 % prebivalstva starejšega od 65 let, v Mestni občini Ljubljana pa že 17,9 %).
  • Podatki iz tujine kažejo, da je več kot 75 % uporabnikov storitve fizioterapije na domu starejših od 65 let.
  • Velika večina starejših oseb ima eno ali več kroničnih bolezni. Na splošno velja, da narašča število bolnikov s kroničnimi boleznimi (diabetes, bolezni srca in ožilja, kronična obstruktivna pljučna bolezen, astma, rakava obolenja in podobno). Epidemioloških podatkov o pogostnosti pojavljanja posamičnih bolezni pri starostnikih v Sloveniji ni. Kot kažejo epidemiološki podatki drugje po svetu, prevladujejo pri starostnikih kronične degenerativne bolezni in bolezni čutil. Tako ocenjujejo, da imajo osebe nad 65 let kar v 55 % pomembne degenerativne spremembe na sklepih, od 35 do 40 % jih ima bolezni srca in ožilja, 45 % ima povečan krvni tlak, 40 % ima okvare vida, 25 % pa ima motnje sluha. Dobra tretjina starejših bolnikov ima hkrati najmanj eno od treh navedenih kroničnih bolezni. Veliko starostnikov ima tudi veliko težav na kognitivnem in socialnem področju. Z naraščajočo starostjo se pogostnost bolezni in težav ter njihovo hkratno pojavljanje še povečujeta.
  • Zdravljenje starejših po bolezni/poškodbi je navadno dolgotrajnejše, saj se pri njih srečujemo s poslabšanjem funkcionalnega stanja in zmanjšano pomičnostjo ter participacijo, kar otežuje uspešno zdravljenje in rehabilitacijo bolnika. Raziskave kažejo, da v svetu do 15 % oseb, starejših od 65 let, potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih (sposobnost hranjenja, oblačenja, osebna higiena), medtem ko so starejši od 80 let kar v 80 % bolj ali manj odvisni od okolice. Na stopnjo samostojnosti oziroma odvisnosti starejše osebe od tuje pomoči ne vplivata samo starost in bolezen, temveč tudi socialni dejavniki. Struktura tradicionalne družine se je spremenila, prav tako družinska dinamika: vedno več žensk, ki so v preteklosti skrbele za svojce, je zaposlenih, povečale so se razdalje med kraji bivanja družinskih članov, veliko starejših živi samih, brez drugih oseb v istem gospodinjstvu ali s prav tako ostarelimi in ali bolnimi svojci.
  • Uporabniki fizioterapije na domu bodisi zaradi svojega zdravstvenega in ali funkcionalnega stanja bodisi zaradi oddaljenosti svojega kraja bivanja pogosto niso sposobni obiskati zdravnika ali koristiti predpisanih in potrebnih storitev fizioterapije v ambulanti. V to skupino sodijo hudi srčni in pljučni bolniki, ljudje, ki se trajno zdravijo s kisikom na domu, sladkorni bolniki, bolniki s preležaninami in golenjimi razjedami, bolniki z nevrološkimi obolenji (na primer multipla skleroza, posledice po možganski kapi, parkinsonova bolezen, paraliza), dementne osebe, psihiatrični bolniki in duševno prizadeti, oslabeli rakavi bolniki, umirajoči in ljudje s hudimi obolenji gibal. Sami ne morejo več voziti avta in z javnim prevozom kljub uporabi bergel ali palic ne morejo priti do storitev.
  • Ležalne dobe v bolnišnicah so se skrajšale. Zaradi tega v večini primerov s postopki zgodnje medicinske rehabilitacije ob odpustu iz bolnišnice ne dosežemo samostojnosti (na primer po operaciji kolka ali kolena, po možganski kapi) pri gibanju in tudi pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti ne. Ob prihodu nazaj v domače okolje lahko bolniki postanejo negibni in odvisni od okolice.
  • Rehabilitacije v zdraviliščih in drugih rehabilitacijskih centrih niso deležni vsi bolniki ali pa je ta prekratka. Med rehabilitacijo bolnik ne doseže maksimalne oziroma optimalne neodvisnosti. Velikokrat je treba na rehabilitacijo v zdraviliščih in drugih rehabilitacijskih centrih čakati tudi po več mesecev, med tem pa lahko bolniki izgubijo velik del svojih funkcionalnih sposobnosti ter postanejo negibni in odvisni od pomoči.

Leta 2014 je ZZZS prenovil pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja in s tem zmanjšal zdravstvene pravice pri nekaterih stanjih. Tako med drugim v zdravilišča ne bodo več napoteni bolniki po akutnem srčnem infarktu (razen ob zapletih). Po starem so bili starejši po zlomu in operaciji kolka upravičeni do zdravljenja v zdravilišču neposredno po zdravljenju v bolnišnici. Napotnico so napisali kirurgi, odobril pa jo je ZZZS. Zdaj morajo poškodovanci domov, nato pa se morajo po prvem kontrolnem pregledu pri kirurgu oglasiti pri osebnem zdravniku, ki izda napotnico za zdraviliško zdravljenje, o katerem odloča komisija ZZZS (kot do zdaj). Vse skupaj lahko traja nekaj tednov. Po operaciji kolka je po priporočilih društva travmatologov, osteološkega društva in združenja za rehabilitacijsko medicino starostnika najpomembneje čim prej postaviti na noge ter ga usposobiti za samostojno gibanje in življenje. V dvanajstih slovenskih bolnišnicah obravnavajo na leto približno 3.500 starejših z zlomljenim kolkom, ki so zdravljeni operativno. Po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja je večina poškodovancev odpuščena po končani hospitalizaciji domov, le slaba tretjina vseh hospitaliziranih pa je vključena v nadaljnjo rehabilitacijsko obravnavo. Če poškodovanec zaradi spremljajočih bolezni ni sposoben za samostojno življenje doma, sledi obravnava v negovalni bolnišnici, nato pa iz te v zdravilišče. Negovalna bolnišnica tako v Ljubljani ne more sprejeti vseh starostnikov po poškodbi, ker ima samo 33 postelj za vsa stanja in je vedno zasedena. Velikokrat so zaradi prezgodnjega odpusta iz bolnišnice in nezmožnosti skrbeti za poškodovanca doma svojci primorani urediti vsaj začasni sprejem starostnika v dom starejših občanov, največkrat zunaj kraja bivanja. Bivanje v domu lahko poslabša tudi kognitivne funkcije. Niso redki primeri, da se poškodovanec kmalu po prihodu v dom zmede in izgubi stik z okolico, zaradi česar se poslabša telesno stanje, nevarnost poškodb pa je večja.

Skrb vzbujajoča je tudi slika na področju rehabilitacije po možganski kapi in drugih diagnozah, kot so multipla skleroza, parkinsonizem, druga ekstrapiramidalna simptomatika, polinevropatije različnih vzrokov in podobno. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje se število teh oseb prav tako vsako leto povečuje.

V Sloveniji imajo celostni pristop/koncept k obravnavi subakutnih in kroničnih posameznikov z nevrološko simptomatiko le na URI Soča. Njihove kapacitete za kratkotrajno in dolgotrajno obravnavo po možganski kapi so premajhne za potrebe vse države, saj njihov program obsega okoli 250 oseb na leto. Potreba po kakovostni obravnavi/konceptu obravnave odraslih oseb z nevrološko simptomatiko je v Sloveniji in MOL precej večja. Na primarni ravni specifično nevrofizioterapevtsko obravnavo (za katero so potrebna specialna znanja) odraslih nevroloških bolnikov opravljata le dve fizioterapevtki za vso Slovenijo (ena v SB Celje in ena v ZD Ljubljana, enota Šiška). To je občutno premalo za pokrivanje potreb, ki se pojavljajo v kronični skupini oseb z nevrološko poškodbo in obolenji osrednjega živčevja.

Prav zaradi omenjenih statističnih podatkov je toliko bolj pomembno, da se nevrorehabilitacija začne izvajati tudi na primarni zdravstveni ravni.

Cilji fizioterapije na domu:

  • optimalno gibanje in fizična kondicija uporabnika;
  • maksimalna funkcionalna samostojnost uporabnika;
  • participacija uporabnika v dejavnostih družabnega/socialnega življenja;
  • zagotavljanje primernih storitev posamezniku glede na specifične potrebe in ne samo na okvaro/okvare ali standardizirane protokole obravnave kot pri ambulantnih storitvah;
  • spodbujanje svojcev k sodelovanju in njihovemu izobraževanju;
  • timsko sodelovanje z drugimi delavci, ki izvajajo pomoč na domu, ter svetovanje, pomoč in njihovo izobraževanje.

Fizioterapija na domu deluje na naslednjih področjih:

  • promocije zdravja in zdravega sloga življenja (pravilna prehrana, pravilen odnos do škodljivih razvad, spodbujanje k redni telesni dejavnosti in splošnemu zdravju in podobno);
  • preventive (preprečevanje bolezni in razvoja trajnih izpadov določenih funkcij ter invalidnosti);
  • kurativnega zdravljenja (obravnava akutnih in kroničnih stanj, ohranitev gibalnih sposobnosti, povrnitev funkcije in izboljšanje okrevanja in drugo);
  • rehabilitacije (intenzivno zdravljenje po poškodbah/boleznih mišično-skeletnega in živčnega sistema);
  • prilagajanja in ali (pre)oblikovanja bivalnega okolja uporabnika;
  • svetovanja in opreme z medicinsko-tehničnimi pripomočki;
  • ergonomije (promocija zdravja pri delu, prilagoditev delovnega okolja psihofizičnim sposobnostim zaposlenih, ki delajo na domu uporabnika, izobraževanje zaposlenih o varnosti in zdravju na delovnem mestu).

Naloge fizioterapevta, ki dela na domu

Sestavni del fizioterapije je vzajemno delovanje med fizioterapevtom in uporabnikom/družino ali negovalnim osebjem, ki omogoča razvoj medsebojnega razumevanja. Ta vrsta sodelovanja je potrebna za pozitivno spremembo zavedanja telesa in gibanja, ki lahko spodbudi zdravje in dobro počutje. Prav tako je za ugotavljanje potreb in oblikovanje ciljev fizioterapevtskih postopkov/zdravljenja nujno vzajemno delovanje med člani interdisciplinarnih timov kot tudi z uporabniki/družino in negovalnim osebjem.

Posebnosti fizioterapevtske obravnave na domu

Fizioterapevtska obravnava na domu uporabnika je zelo specifična in se razlikuje od ambulantne obravnave.

Uspešna in predvsem kakovostna fizioterapevtska obravnava ljudi na domu od fizioterapevta zahteva:

  • obvladovanje posebnih veščin (socialne veščine, komunikacija, koordinacija, kreativnost);
  • usmerjeno strokovno usposobljenost, predvsem o normalnem gibanju in delovanju človeka, značilnostih bolezni in bolezenskih spremembah/stanjih, posebnih potrebah, zlasti starostnikov in invalidov, ter osnovnih in specifičnih fizioterapevtskih postopkih glede na raznolikost patologij in stanj, s katerimi se srečuje na terenu (specialni postopki kineziterapije, manualne terapije mehkih tkiv, mobilizacije perifernih sklepov in ali hrbtenice, nevrofizioterapije ter ročne limfne drenaže). Osnovni in specifični postopki, ki so v domeni fizioterapije, so objavljeni v šifrantu ZZZS. Osnovne postopke fizioterapevt obvlada, ko konča pripravništvo in opravi strokovni izpit skladno z določili Zakona o zdravstveni dejavnosti, specifične postopke pa, ko opravi potrebna dodatna izobraževanja in usposabljanja za določeno področje;
  • strokovno kompetentnost in samostojnost pri kliničnem presojanju in odločanju.
  • Na ravni primarne zdravstvene dejavnosti so fizioterapevtske obravnave opredeljene v šifrantu fizioterapevtskih postopkov in se delijo na:
  1. Učinki fizioterapije na domu na uporabnika

Različne mednarodne študije so dokazale naslednje učinke fizioterapije na domu oziroma na njene uporabnike:

  • fizioterapevtska obravnava na domu je individualna in usmerjena k posamezniku, tako da upošteva njegove vrednote, slog življenja, dejavnosti, ki so zanj smiselne, in okolje, v katerem živi, za obravnavo je na voljo več časa kot v ambulanti;
  • prednost fizioterapije na domu je, da se fizioterapija izvaja tam, kjer bo uporabnik naučene veščine tudi uporabljal;
  • uporabniki fizioterapije na domu dosegajo boljše funkcionalno stanje ter večjo samostojnost in neodvisnost, saj je obravnava prilagojena potrebam v okolju, v katerem uporabnik živi; uporabnik to okolje dobro pozna, se v njem počuti sprejeto, udobno in varno;
  • uporabniki fizioterapije na domu se lažje vključujejo v domače okolje in v njem tudi aktivneje sodelujejo, so bolj iniciativni in bolj izrazijo svoje cilje;
  • uporabniki fizioterapije na domu dosegajo višjo raven kakovosti življenja in osebnega zadovoljstva;
  • uporabniki fizioterapije na domu živijo varneje in dlje v domačem okolju, zmanjša se potreba po institucionalizaciji in podobno.

Uporabniku ni treba skrbeti glede prevoza. Prevoz negibnega ali slabo premičnega uporabnika na ambulantne storitve ima velikokrat več slabih posledic kot dobrih. Za uporabnika in njegove svojce velikokrat predstavlja stres zaradi arhitekturnih ovir do prevoza (stopnice v stanovanjskih blokih brez dvigal in podobno), težav pri organizaciji prevoza, neudobja samega prevoza, dolgih čakalnih vrst in zamud, lahko se zaradi prevoza poslabša zdravstveno stanje uporabnika in podobno.

  1. Učinki fizioterapije na domu na zdravje prebivalstva:
  • fizioterapija na domu zagotavlja boljše zdravje prebivalstva in zmanjša negativne učinke socialne neenakosti;
  • trening mišične moči in specifična vadba ravnotežja pri ljudeh s težavami na področju gibanja in ravnotežja zmanjšujeta tveganje za padce in število padcev pri starejših, ki živijo v domačem okolju;
  • ciljno usmerjena fizioterapevtska obravnava v realnem življenjskem okolju posameznika prispeva k znižanju stopnje umrljivosti vseh vzrokov (na primer zaradi padcev, srčno-žilnih obolenj);
  • s fizioterapijo na domu se izboljšajo funkcionalno delovanje in participacija v socialnih dejavnostih ter posledično kakovost življenja uporabnika.
  1. Učinki fizioterapije na domu na stroške zdravstvene oskrbe

Različne mednarodne študije so dokazale naslednje učinke fizioterapije na domu na stroške zdravstvene oskrbe:

  • s fizioterapevtskimi obravnavami na domu (dokazano po možganski kapi ter pri srčno-žilnih, kostno-sklepnih in dihalnih težavah) se zmanjša število (ne)potrebnih ponovnih hospitalizacij in obiskov urgentnih ambulant, zmanjša se število napotitev k specialistu, skrajšajo se čakalne dobe (za operacijo) in ležalne dobe (prihranek pri stroških, ki sodijo v oskrbni dan);
  • rehabilitacija na domu po zlomu in zamenjavi kolka dokazano prispeva k zmanjšanju celotnih stroškov zdravljenja in oskrbe za 40 %;
  • Pryor in Williams (1989) sta dokazala, da bi zgodnji odpust (krajša hospitalizacija) po zlomu kolka in fizioterapija na domu zmanjšala čas, ki ga bolnik preživi v postelji, v primerjavi s fizioterapijo, izvajano v bolnišnici, ter omogočila prejšnje okrevanje;
  • Hollingworth in sodelavci (1993) so prav tako prikazali, da so stroški rehabilitacije po zlomu kolka pri izvajanju fizioterapije na domu manjši kot pri fizioterapiji, izvajani v bolnišnici (odštejejo se stroški nege, perila in sanitetnega materiala, zdravniške in medicinske oskrbe ter drugi stroški, ki sodijo v oskrbni dan v bolnišnici);
  • trdni mednarodni dokazi o učinkovitosti fizioterapije na domu (glede končnega izida zdravljenja in obvladovanja stroškov v primerjavi s stroški bolnišničnega zdravljenja) obstajajo za naslednja stanja/bolezni: artritis, koronarna srčna bolezen, kronična pljučna bolezen, inkontinenca, sladkorna bolezen, osteoporoza, preventiva padcev, bolečina v križu, totalna endoproteza kolka/kolena, mentalno zdravje, debelost, fizična nedejavnost;
  • s fizioterapijo na domu preprečimo sekundarne zaplete, ki nastanejo zaradi slabše mobilnosti, dolgotrajnega ležanja in nestrokovnega rokovanja (handlinga) z uporabnikom (preležanine, kontrakture, respiratorne težave in podobno). S tem se zmanjšata potreba po negi, medikamentozni terapiji in ponovni hospitalizaciji pa tudi odvisnost od tuje pomoči in terapevtskih ter negovalnih pripomočkov.

Sklep

Za starejše je treba izboljšati organizacijo socialne in zdravstvene oskrbe, zlasti za kronične in neozdravljive bolnike.

V okviru primarnega zdravstvenega varstva naj bi fizioterapijo na domu zagotovilo slabo premičnim bolnikom, ki ne morejo redno prihajati na fizioterapijo v zdravstveni dom, bolnikom, ki v zgodnjem obdobju niso bili hospitalizirani in potrebujejo fizioterapijo, bolnikom, ki so se vrnili domov iz bolnišnice in še naprej potrebujejo fizioterapijo, bolnikom, ki so se vrnili domov iz specializiranih ustanov (na primer zdravilišč, IRSR) in potrebujejo občasne obiske fizioterapevtov, in bolnikom, ki potrebujejo obnovitev fizioterapevtskega programa zaradi poslabšanja funkcijskega stanja (Kancilja, Divjak).

Fizioterapija na domu zagotavlja kontinuiteto in celovitost oskrbe posameznika, saj zapolnjuje čedalje večjo vrzel med bolnišničnim zdravljenjem in nadaljnjo rehabilitacijo v zdravilišču ali drugi rehabilitacijski ustanovi. Hkrati olajša prehod iz bolnišnice v domače okolje tako za uporabnika kot njegove svojce. S fizioterapijo na domu se z mednarodnimi študijami dokazano prihranijo stroški zdravstvene oskrbe, saj je ciljno usmerjena k reševanju konkretnih težav posameznika v njegovem realnem življenjskem okolju, kar omogoča večjo samostojnost in zmanjša odvisnost posameznika. Zmanjša se število (ne)potrebnih ponovnih hospitalizacij ter obiskov urgentnih in specialističnih ambulant, manjša je potreba po zdravilih, negovalnih pripomočkih in drugih zdravstvenih storitvah. Zadovoljstvo uporabnikov s kakovostjo njihovega življenja je večje.

Obremenjujoče je tudi, da so fizioterapevtske storitve na domu v Sloveniji plačljive, izvajajo jih fizioterapevti zasebniki, medtem ko bi morale biti po načelu enakosti oziroma enakih pravic dostopne vsem, ne glede na socialno-ekonomski status, starost, stopnjo izobrazbe, geografsko oddaljenost kraja bivanja, fizične in druge ovire posameznika. Poleg tega se te storitve že izvajajo v domovih za starejše, za tiste osebe, ki so vključene v institucionalno varstvo, zato je s stališča enakopravne obravnave starejših pravično in smiselno, da imajo dostop do teh storitev na svojem domu tudi starejši, ki v institucionalno varstvo niso vključeni.

Dogovoriti bi se bilo treba o dodatnih finančnih sredstvih, ki bi bila namenjena za povračilo stroškov za pot do uporabnikov oziroma za nadomestilo za prevoz. Ocenjujemo, da to ne bi predstavljalo zelo visokih stroškov.

V Zavodu za oskrbo na domu Ljubljana si tako prizadevamo, da bi v okviru dejavnosti, ki jih izvajamo v skladu z odlokom o ustanovitvi, ki je bil spremenjen prav s tem namenom, lahko izvajali fizioterapijo za uporabnike na domu.

Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino te spletne strani je odgovoren izključno Zavod za oskrbo na domu Ljubljana in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa norveškega finančnega mehanizma.